• "Vsak človek...

    ... ima svojo žalost, ki jo svet ne pozna" Henry Wadsworth Longfellow

Depresija iz psihoanalitičnega vidika

(Janet Haney, Kaja Stefani Pendarova)

Vsakdo se kdaj počuti izčrpan, nesrečen, nezadovoljen s svojim življenjem, pesimističen in brez volje, da bi kar koli počel. Blažji depresivni simptomi so normalen odgovor na številne življenjske težave, stiske in stresne okoliščine. O depresiji kot duševni motnji govorimo šele takrat, ko postanejo opisani simtomi tako izraziti, da posamezniku onemogočijo normalno delovanje, hkrati pa se pojavijo in vztrajajo daljše časovno obdobje brez zunanjih vzrokov (niso povezani s trenutno življensko situacijo).

Depresija je bolezen našega časa. Je tista duševna motnja, ki lahko prizadene vsakogar, ne glede na starost, družbeni položaj, spol ali izobrazbo in v svoji razsežnosti pomembno vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje.

Sigmund Freud (Žalovanje in melanholija) takole govori o melanholiji (depresiji): “Med razpoznavne psihične značilnosti melanholije spada izredno močna potrtost, prenehanje zanimanja za zunanji svet, izguba zmožnosti ljubezni, prenehanje s kakršno koli dejavnostjo in zmanjšanje čustev v povezavi s samim seboj, do mere pri kateri sami sebe krivimo za določeno stanje ali napake in ki doseže višek v blodnjavih pričakovanjih ali kazni. Omenjena slika postane malce bolj razumljiva, ko upoštevamo, da so omenjene značilnosti, z eno izjemo, podobne tistim pri žalovanju.”

Zadnje čase ljudje pogosto govorijo in trpijo za depresijo. Živimo v času, ki ga pogosto označijo kot čas modernega nelagodja, dobo dolgčasa. Neverjetne statistike kažejo, kako neznansko število ljudi golta antidepresive, saj se lahko le tako spopadejo in nadaljujejo s svojimi življenji.

Z vidika psihoanalize je nezadovoljstvo del cene, ki jo plačamo za življenje v civiliziranem svetu – “depresija je osrednji afekt sodobnosti” (Eric Laurent). Ali to pomeni, da se moramo le “spraviti k sebi” in “nadaljevati s svojim življenjem”? Ne, seveda ne. Vendar vseeno pomeni, da je depresija nekako povezana z določenim človeškim osebkom v vrsti družbenih odnosov – in ni le stvar kemikalij v telesu.

V psihoanalizi pravimo, da je smeh kot tesnoba in da nobeden izmed njiju ne laže: oba nakazujeta na nekaj resničnega, ki se dogaja osebi. Depresija pa, po drugi strani, ne le poskuša pregnati smeh, ampak služi tudi za zakrivanje, zastiranje ali izoliranje občutka kakršnekoli tesnobe. V primeru, da se odločite posvetovati s psihoanalitikom, boste izbrali pot, ki vas bo vodila nazaj do smeha, vendar pa obstaja tudi možnost, da se srečate s tesnobo. To je pot za katero si morate vzeti čas in skrb, saj se boste lahko tako zadevi približali na smiseln in znosen način. Na začetku vas bodo najbrž naprosili, da se razgovorite o svoji preteklosti in razmerjih, s čimer boste priskrbeli majhne delčke, ki tvorijo vaše življenje in se lažje borili in pristopili k vprašanju, ki vas teži.

Dejstvo, da se depresija v psihoanalizi ne smatra kot diagnoza, ne pomeni, da jo imajo psihoanalitiki za nepomembno. V psihoterapevtski posvetovalnici ni izključena prav nikakršna vrsta depresije. Če ste se pripravljeni srečati s psihoterapevtom, boste ugotovili, da vas je psihoterapevt pripravljen poslušati, ne glede na to, kako resna ali izčrpavajoča je vaša depresija. S pomočjo skupnega dela v analitičnih vodah, boste lahko lažje izrazili določeno izkušnjo in razjasnili možnosti, ki so vam na voljo. S terapevtom boste lahko skupaj izbrali tisto pot, ki vam najbolj odgovarja in kateri bi radi sledili.