Anksioznost iz psihoanalitičnega vidika

Anksioznost je pogosto čustvo, ki v določenem obdobju življenja prizadene veliko ljudi. S psihoanalitičnega vidika je tesnoba signal, da je v nezavednem umu nekaj narobe.

Melanie Klein, avtorica teorije objektnih odnosov, je razvila edinstven pogled na vlogo anksioznosti v psihi. Predlagala je, da lahko zgodnje otroške izkušnje z vzgojitelji, zlasti vprašanja, povezana z zaupanjem, pomembno vplivajo na razvoj tesnobe pri posamezniku. Po Kleinovi je otrokov odnos z materjo ključen za razvoj otrokove sposobnosti zaupanja v druge in vase. Predlagala je, da če otrok v zgodnjem življenjskem obdobju doživi dosledno in zanesljivo skrb, bo razvil občutek zaupanja in varnosti, kar bo privedlo do manjše anksioznosti. Če pa otrok doživlja nedosledno, zanemarljivo ali sovražno skrbništvo, lahko razvije občutek nezaupanja, kar vodi v občutke anksioznosti.

Drugi teoretik objektnih odnosov, D. W. Winnicott, je poudaril pomen odnosa med materjo in otrokom za razvoj zdravega občutka lastnega jaza. Predlagal je, da je otrokova sposobnost razvijanja zdravega občutka samega sebe odvisna od materine sposobnosti zagotavljanja “dovolj dobre” oskrbe, pri kateri lahko mati uravnoteženo drži otroka in mu omogoča, da razvije avtonomijo. Če mati tega ravnovesja ne more zagotoviti, se lahko pri otroku razvijejo občutki anksioznosti, negotovosti in pomanjkanja samospoštovanja.

Z vidika teorije objektnih odnosov je anksioznost posledica nerešenih konfliktov in motenj v odnosih v zgodnjem otroštvu. Te motnje lahko povzročijo težave pri oblikovanju zdravih odnosov in pomanjkanje zaupanja v druge. Pri obravnavi anksioznosti s tega vidika se lahko terapija osredotoči na pomoč posameznikom pri razumevanju in predelovanju izkušenj iz zgodnjega otroštva ter vpliva teh izkušenj na njihove sedanje odnose in občutek samega sebe.

Poleg tega teoretiki objektnih odnosov menijo, da imajo pri razvoju anksioznosti pomembno vlogo tudi posameznikovi internalizirani objekti (predstava o pomembnih osebah v njegovem življenju, kot so starši ali skrbniki) in predstava teh oseb v njegovem umu. Menijo, da če so te osebe v otroštvu doživljale grožnjo ali zanemarjanje, bo to privedlo do internaliziranega “anksioznega objekta”.

Zaključimo lahko, da je anksioznost kompleksno čustvo, ki lahko izvira iz nerešenih konfliktov in motenj v odnosih in izkušnjah v zgodnjem otroštvu. Razumevanje perspektive anksioznosti z vidika objektnih odnosov lahko posameznikom pomaga pri razumevanju in obvladovanju lastnih simptomov. Iskanje pomoči pri terapevtu, ki je usposobljen, lahko posameznikom pomaga pri odkrivanju vzrokov za anksioznost in reševanju nerešenih konfliktov iz preteklosti.