Cilji psihoanalize

Psihoanaliza ne obljublja sreče in izpolnitve, le odstrani ovire, da je človek lahko bolj resničen, bolj skladen s seboj. Skuša odstraniti odvečno in nepotrebno nesrečnost, ki izvira iz nezavednih konfliktov, ne more pa odstraniti bolečine in nesrečnosti, ki sta nujni sestavini življenja. Skuša odstraniti psihološke ovire do neprijetnih notranjih resnic, da bi jih človek sprejel in zavestno integriral, se sprijaznil s samim seboj.

Rezultat psihoanalize je »večja duša«: večja toleranca, neodvisnost duha, jasno zavedanje kompleksnosti in protislovnosti človeškega obstoja, sprijaznjenje s svojo nepopolnostjo, tudi s telesnimi težavami.

Nekateri cilji psihoanalize 

Odstranitev razvojnih blokad

Vključuje  porast prazaupanja in občutka varnosti. Človek ne doživlja sveta več kot slabega in hudobnega; globoke in zgodnje bojazni se omejijo na minimum; človek zmore prenašati zadovoljstvo in polnost drugih ljudi, ne da bi jim zavidal.

Vest se osvobodi iracionalnih občutkov dolžnosti in moralnega perfekcionizma, pridobi pa sposobnost čutenja ustreznih občutkov krivde.

Separacija in individuacija: človek zmore razlikovati lastna čustva in misli od misli ter čustev drugih; lahko se loči brez bojazni pred izgubo ljubezni; zmore reči ne brez bojazni in občutkov krivde; z dobrim občutkom lastne avtonomnosti jemlje svoje življenje vedno bolj v svoje roke; zaveda se vpliva lastnih staršev na lastno čutenje in vedenje, svoje otroke pa lahko pusti odrasti, da zaživijo svoje življenje.

S konstruktivno agresivnostjo postane prodoren in ne čuti bojazni pred neuspehom; lahko je boljši od staršev.

Na področju spolnosti čuti svojo spolno identiteto in sprejema svoje odraslo, spolno telo; sposoben je intimnosti in orgazma, medtem ko se mu ni treba prisilno ukvarjati s spolnimi fantazijami.

Aspekti samega sebe

Odgovornost: človek se doživlja kot akter lastnih dejanj in se ne čuti neustrezno izpostavljenega tujim silam; prevzema odgovornost za lastne vzgibe, čustva in dejanja; stoji za svojimi odločitvami. Sposobnost, da se vidi kot akterja in ne kot žrtev, ga vodi k sočutju, empatiji in k težnji, da popravi, kar je morda pogrešil.

Identiteta: človek doživlja celosten in trden občutek samega sebe; ima občutek zase kot nosilec zgodovinske in kulturne dediščine; ohranja občutek identitete kljub različnim razpoloženjem, stopnjam aktivnosti in življenjskim položajem.

Občutek vrednosti samega sebe: lahko se ima rad in se spoštuje; je relativno neodvisen od zunanjega zrcaljenja in sprejemanja drugih pa tudi relativno svoboden od tega, da bi moral druge ljudi idealizirati. Ima zdrav ego ideal in priznava druge ljudi, ne da bi jih moral razvrednotiti.

Svojo prejšnjo motenost lahko vključuje v kontinuiteto lastnega doživljanja in mu je ni treba več potlačevati; zaveda se, za kakšno motnjo je šlo in kako je prišlo do nje.

Odnos do soljudi

Intra in ekstravertiranost: narcistično ukvarjanje s seboj se občutno zmanjša; komunikacija z drugimi mu je pomemben vir zadovoljstva; je odprt in pripravljen za pogovor ter si zna vzeti čas za težave drugih.

Po uspeli analizi človek svoje starše ocenjuje bolj resnično; manj jih obsoja in manj idealizira; pri njih odkrije nove, dotlej neznane poteze. Lahko se odpove želji, da bi se starši spremenili in mu s tem morda dali, česar mu niso zmogli dati v otroštvu; neustrezno in prisilno ukvarjanje z njimi stopi močno v ozadje. Lahko opusti stare družinske ideologije in sprejme generacijsko mejo.

Z vrstniki je lahko prijatelj, pri čemer zna stopnjevati med znanstvom in intimnim prijateljstvom. Lahko se doživlja kot del skupine in pri tem nima občutka, da izgublja svojo individualnost in samostojnost.

Sposoben je empatije: lahko si predstavlja čustvene izkušnje soljudi; zmore prehodno in delno identifikacijo, ne da bi se povsem zlival z drugimi.

Dosežena intimnost mu omogoča, da vzpostavi trajen odnos z ljubezenskim partnerjem, ki ga ne doživlja krvoskrunsko; zna uživati človeško bližino, vendar zna biti tudi sam; zna sprejemati ljubezen drugega in jo ceniti; zmore medsebojno dajanje in prejemanje.

Cilj analitičnega zdravljenja je tudi generativnost: težnja človeka, da bi nekaj zapustil naslednji generaciji – bodisi lastne otroke bodisi dosežke dela; želja, da bi to, kar je doživel in izkusil, predal otrokom. Generativnost pa pomeni tudi ljubezen do bližnjega in dejavno skrb za soljudi.

Sprejemanje realnosti

Nadaljnji cilj psihoanalize je zmanjšane omnipotence, osvojitev sposobnosti sprejemanja lastnih slabosti in meja ter priznavanje samega sebe kot osebe, ki ni nobena izjema, ki bi ji pripadal poseben status. Lahko se odpovemo želji, da bi nas imeli brezpogojno radi, in zahtevi, da nam pripada odškodnina za prestano trpljenje. Lahko priznamo vezi drugih ljudi. Ne čutimo več potrebe, da bi nadzorovali druge ljudi.

Enako pomembna je sposobnost žalovanja: sprejemanje izgub, ki nam jih nalaga življenje in nazadnje lastne smrtnosti; neizbežnost spremembe in konflikta. Uvid v nesposobnost, da bi jo lahko povsem načrtovali in jo obvladovali. Sposobnost hrepenenja!

Obvladovanje impulzov in frustracijska toleranca: razvijemo sposobnost  ustreznega odpovedovanja, lahko se upremo lastnim skušnjavam in zapeljevanju drugih; uvidimo, da nas otroške želje neizbežno frustrirajo. Zmoremo sprejemati razočaranja, bojazni, nesreče in trpljenje.

Lahko opustimo sekundarne bolezenske koristi, destruktivno zavist, zahtevnost in ljubosumnost; prav tako sadistične želje po kontroli drugih, kakor tudi mazohistične drže samopomilovanja in samopravičnosti ter vlogo žrtve.

Cilj analize je tudi izboljšanje realitetne kontrole: sposobnost razlikovanja notranjih zaznav in občutkov od zunanjih, ter fantazijo od stvarnosti; prepoznavanje svojih prenosov v vsakdanjem življenju; nenazadnje sta tu ljubezen do resnice in odkritosrčnost.

Doživljajska polnost in živost

S tem mislimo na razvito sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in njihovega poimenovanja; sposobnost doživljanja različnih, ustreznih čustev in razpoloženj, ki so diferencirana, pristna in relativno stabilna pa tudi sposobnost občutenja notranje moči, energije, spontanosti in navdušenja.

K doživljajski polnosti in živosti spada tudi sposobnost “regresije v službi jaza”, kar pomeni sprejemanje lastnih želja po odvisnosti in pasivnih teženj; da si znamo priznati svojo nemoč, pa tudi sposobnost radosti, uživanja in sprostitve.

Mehanizmi soočanja

Cilj psihoanalize je tudi opustitev razvojno zgodnejših, manj zrelih obrambnih mehanizmov z zrelejšimi ter njihovo bolj prilagojeno ter manj stereotipno funkcioniranje. Analiziran človek bi naj zmogel ustrezne in ustvarjalne spremembe v svojem okolju, npr. zamenjati delovno mesto ali celo poklic, zmogel bi naj ustreznih ločitev ter treznega premisleka o morebitnih škodljivih posledicah premočne identifikacije s poklicno vlogo, kakor tudi z vsemi drugimi življenjskimi vlogami.

Integrativne kapacitete

Človek ne potrebuje več idealiziranja in razvrednotenja, ter mišljenja “vse ali nič” kot doživljajske kvalitete. S tem postane bolj realistično tudi mišljenje, poveča pa se toleranca do ambivalence, nasprotij in dvoma.

Izboljša se tudi sposobnost realističnega mišljenja; vsiljive želje in afekti manj motijo miselni potek. Svojih čustev nam ni potrebno odreagirati (izživeti), na to mesto pa stopi  spominjanje in verbaliziranje; načrtno, predvidljivo ravnanje postane prevladujoče.

Človek je sposoben ohranjati napetost med racionalnim in iracionalnim. Sposoben je ohranjati napetosti med številnimi nasprotji lastnega življenja ter v njem uživati. Tudi značajska struktura postane bolj fleksibilna: pripravljenost na nove izkušnje ob ohranjanju dobro vzpostavljene identitete naraste.

Avtoanalitične sposobnosti

Mnogi avtorji poudarjajo prav to: cilj analize je dosežen, ko analiza preide v samoanalizo. Samoanaliza je zavestno in živo zanimanje za lastne in tuje psihične poteke; za vzroke in pomene psihičnih konfliktov, avtodestruktivnih ravnanj, nevrotičnih odločitev za odnos, sprožilnih dejavnikov itd.

Ni realno pričakovati, da bo psihoanaliza v polni meri dosegla vse opisane cilje; opisani cilji so smernice, ki pa igrajo pomembno vlogo v predstavah psihičnega zdravja v procesu psihoanalitske terapije. Če bi hoteli v polni meri doseči opisane cilje, bi podlegli nestvarnim upom, da je analiza kot ogenj, iz katerega človek izide prerojen kot ptič feniks. Psihoanaliza ne proizvaja popolnih bitij. Zadovolji se s tem, da človeka osvobodi neznosnih bojazni in ga usposobi za odrasle odnose. Znamenje duševnega zdravja se pokaže tudi, ko človek spozna in sprejme svoje omejitve, ki jih ne more preseči.