Depresija

Vsakdo se kdaj počuti izčrpan, nesrečen, nezadovoljen s svojim življenjem, pesimističen in brez volje, da bi kar koli počel. Blažji depresivni simptomi so normalen odgovor na številne življenjske težave, stiske in stresne okoliščine. O depresiji kot duševni motnji govorimo šele takrat, ko postanejo opisani simtomi tako izraziti, da posamezniku onemogočijo normalno delovanje, hkrati pa se pojavijo in vztrajajo daljše časovno obdobje brez zunanjih vzrokov (niso povezani s trenutno življensko situacijo).

Depresija je bolezen našega časa. Je tista duševna motnja, ki lahko prizadene vsakogar, ne glede na starost, družbeni položaj, spol ali izobrazbo in v svoji razsežnosti pomembno vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje.

Freud je številne pojavne oblike depresije in manije obravnaval pod pojmom melanholije, ki jo je uvrščal med narcisistične nevroze in jo kljub kot bolezensko stanje razlikoval od navadne žalosti oz. žalovanja. V normalni žalosti postane zunanji svet nepomemben zaradi nekega zunanjega dogodka (npr. izgube ljubljene osebe – libidinalnega objekta), po obdobju žalovanja pa se libidinozna energija usmeri drugam; v stanju depresije oz. melanholije pa oseba izgubo občuti kot izgubo same sebe oz. lastnega selfa. Depresija naj bi bila v nekem smislu pravzaprav nasprotje žalovanja, saj osebe, ki žalujejo kljub dolgotrajni žalosti v procesu žalovanja le zaradi žalosti ne postanejo depresivne.

Vzroki za razvoj depresije

Najprej gre tu za zgodnje in/ali ponavljajoče se izgube, ki v preteklosti depresivnih oseb niso redkost. Zgodnja izguba ni vedno empirično preverljivo dejstvo kot npr. izguba starša, ampak gre lahko tudi za notranje psihološko občutje kot na primer, kadar otrok popusti pritisku osebe, ki skrbi zanj, naj se osamosvoji čeprav za neodvisnost še ni čustveno pripravljen.

Po drugi strani je želja in zavzemanje za samostojnost v otrocih enako primarna in močna kot želja po odvisnosti, ter da ti znajo naravno oditi od staršev, ko so za to zreli. Separacija in individuacija lahko povzroča depresivne občutke le, kadar starši zaradi lastne nepripravljenosti na ločitev otrokom vcepljajo občutek krivde kot »Tako sam/sama bom brez tebe« ali če jih kontrafobično odrivajo od sebe z besedami kot »Ali ne moreš že enkrat zaživeti samostojno?«

Razlog za depresivno dinamiko so razveze in druge ločitve, ki jih otrok ne razume, ker je premajhen, ali pa mu razlogov ni nihče predstavil. Neprimerna je tudi družinska klima, v kateri je žalovanje prepovedano in kjer se vsi pretvarjajo, da jim je veliko bolje brez osebe, ki je ni več med njimi (ko se npr. oče preseli). Dovzetnost za depresijo ustvarja tudi kombinacija čustvene in aktualne zapustitve v obliki starševskega kritiziranja, ali pritoževanja o lastnem trpljenju in nesreči zaradi bolezenskih ali psihičnih težav, predvsem tudi zaradi čustvene odmaknjenosti in neobčutljivosti za potrebe otroka.

Med močne vzroke za depresijo se uvršča tudi depresija starša, zlasti če otrok to doživlja v zgodnjih letih. Otrok se v teh primerih čuti krivega že zaradi postavljanja najosnovnejših zahtev in vprašanj.

Freud je postavil hipotezo, v kateri primerja žalovanje dejanske izgube, z depresijo abstraktne izgube (izguba objekta). Objekt je opredelil kot nekoga ali nekaj, do katerega je človek v svojem čustvovanju ambivalenten: objekt hkrati ljubi in sovraži. In ko človek tak objekt izgubi, zapade v depresijo, obup, preostala negativna čustva pa preusmeri vase. Njegova teza se sklada s teorijo, da je depresija v bistvu agresija do samega sebe.

Psihoanalitično zdravljenje depresije

Seveda je veliko različnih oblik depresije v različnih življenjskih obdobjih, vendar izvori vseeno segajo v obdobje prvega procesa separacije ter individualizacije in v doživljanje grožnje izgube primarnega objekta. Zato je potrebno ob teh pojavih usmeriti pozornost na razvojno strukturo. Pri tem ni narava simptoma tisto, kar določa diagnozo. Določa jo struktura ega, v kateri je simptom aktiven. Tako tudi psihoterapevtski proces ni odpravljanje simptoma, ampak zdravljenje človeka, bolje rečeno »korektivni razvojni proces«, ki pa seveda nikoli ne more biti identičen zdravemu procesu v ustreznem kontekstu razvojne faze.

Depresija, razumljena skozi psihoanalitično gledišče, je rezultat intrapsihičnega konflikta, ki nastane zaradi nezmožnosti ega da bi pravilno integriral agresivni gon, ki je bil usmerjen v primarni objekt. Zato se ta gon usmeri proti subjektu preko superega, ki postane preveč strog in zahteven.

Depresijo je mogoče zdraviti s psihoanalitičnim pristopom do neke mere. Psihoanaliza povezuje depresijo z izgubo, ki jo doživlja vsak otrok, ko spozna, da je ločen od svojih staršev v zgodnjem otroštvu. Nezmožnost se s tem sprijazniti lahko privede do depresije ali depresivnih epizod v poznejšem življenju.

Zdravljenje zato vključuje spodbujanje pacienta, da se spomni zgodnjih izkušenj in razreši fiksacije okoli le teh. Cilj terapije je, da pacienti razvijejo bolj funkcionalen način razumevanja in sprejemanja izgube, zavrnitev in sprememb v svojem življenju.

Zaključek

Depresija postaja vedno bolj razširjena duševna motnja, ki lahko prizadene vsakogar. Je bolezen, ki zajema biološke, psihološke in sociološke dejavnike, zato jo je potrebno obravnavati celostno. V primerih težkih depresij samo zdravila ali pa samo psihoterapija ne bo pomagala, potrebna je kombinacija obojega. Pri manj težkih depresijah je lahko dovolj že psihoterapevtska obravnava, vendar je potrebno poudariti pomembnost motivacije pacienta za delo, kjer učinki terapije niso takoj vidni.

Literatura in viri

Fabjančič, D. (2013) Ljubljana: Depresivne in manične osebnosti – Mazohistične osebnosti. Univerza Sigmunda Freuda.

Furman, E. (1982). Mothers have to be there to be left. Psychoanalytic Study of the Child, 37. 15-28.

Kompare A., Stražišar M., Vec T., Dogša I., Jaušovec N. in Curk J.(2002). Psihologija: spoznanja in dileme. Ljubljana: DZS

Kores-Plesničar, B in Ziherl, S. (1997)Ljubljana : Klinični center, Psihiatrična klinika,

McLeod, S. A. (2007). Simply Psychology; Psychoanalysis Sigmund Freud.: http://www.simplypsychology.org/psychoanalysis.html (dostopno: 7.5.2012)

McKenzie, K.(2005). Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica

McWilliams, N. (2011). Psychoanalytic Diagnostic. New York: The Guilford Press.

Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene : MKB-10. Ljubljana : IVZ RS – Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2005Praper, P.(1999) Razvojna analitična psihoterapija, 1. in 2. del. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo,

Stefani Pendarova, K. (2012) Postojna: Depresija. Univerza Sigmunda Freuda.

Priloga 1: Oblike depresije

Glede na oblike depresije govorimo o blagi, zmerni in hudi depresiji:

Blaga depresija

Pri blagi depresiji se znaki, kot so potrtost, malodušje ali tesnoba, pojavljajo in spet izginjajo. Bolezen se pogosto začne po zelo stresnem dogodku. Prizadeta oseba je zaskrbljena, prestrašena in pobita. Pri tej obliki depresije pogosto pomaga že sama sprememba načina življenja.

Zmerna depresija

Pri tej obliki depresije je depresivno razpoloženje trajno, prizadeta oseba ima tudi telesne simptome bolezni, ki pa se od posameznika do posameznika razlikujejo. Sprememba načina življenja največkrat ne zadostuje, potrebna je tudi zdravniška pomoč.

Huda depresija

Huda depresija je bolezen, ki ogroža življenje. Bolnik ima značilne telesne znake ter doživlja blodnje in halucinacije. Pomembno je, da čim prej obišče zdravnika.

Poleg teh splošnih oznak pa se navajajo še številni drugi strokovni izrazi, ki opredeljujejo različne oblike depresije:

Reaktivna depresija

Z izrazom reaktivna depresija opisujemo depresivno ali tesnobno razpoloženje, ki ga je povzročil stresni dogodek in ponavadi traja nekaj dni ali več tednov. Lahko bi rekli, da gre za razmeroma kratkotrajno pretiravanje normalnega odziva oziroma reakcije na neprijetno situacijo. Največkrat pomaga že podpora družine ali najbližjih prijateljev, obvladovanje stresa in praktični ukrepi.

Endogena depresija

Je depresija, ki nastane brez kakršnega koli razpoznavnega zunanjega vzroka. Navadno je razmeroma intenzivna, pogosti so tudi značilni telesni znaki, kot so izguba teka in telesne teže, zgodnje prebujanje, slabše jutranje razpoloženje in zmanjšano spolno poželenje. Največkrat je potrebno medicinsko zdravljenje.

Nevrotična depresija

S tem izrazom opisujemo blago obliko depresije, pri kateri ima bolnik »dobre« in »slabe« dneve. Ponavadi je bolj depresiven proti koncu dneva oziroma zvečer. Pogosto težko zaspi in se ponoči večkrat zbuja, zjutraj pa se prebuja zelo zgodaj.

Psihotična depresija

Psihotična depresija je huda oblika bolezni. Bolniki kažejo značilne telesne znake bolezni in izgubijo stik z realnostjo. Včasih imajo blodnje in/ali halucinacije. Bolniki s to obliko depresije vedno potrebujejo zdravniško pomoč in zdravljenje.

Bipolarna motnja

Pri ljudeh z manično depresivno boleznijo se izmenjujejo obdobja blagega ali hudega depresivnega razpoloženja z obdobji maničnega razpoloženja.

Unipolarna depresija

Unipolarna depresija ali monopolarna depresija je izraz za opisovanje depresije, za katero trpi največ ljudi. Pomeni, da se pri bolniku pojavlja samo depresivno razpoloženje, ki mu ne sledi obdobje manije ali blažje vznesenosti.

Retardirana depresija

Gre za depresijo, pri kateri so duševni in telesni procesi upočasnjeni, tak bolnik pa se pogosto težko zbere. Kadar bolezen nastopi v zelo hudi obliki, se nekateri bolniki ne morejo premikati, govoriti ali jesti, zato obstaja nevarnost, da zaradi pomanjkanja hrane močno zbolijo.

Distimija

Je blaga oblika dolgotrajne depresije oziroma dolgotrajnega slabega razpoloženja. Pogosto se začne že v zgodnjem življenjskem obdobju in je povezana z osebnostnimi spremembami. Ljudje s to motnjo so neodločeni, pesimistični, nedejavni, vase zaprti in pretirano kritični do drugih in do sebe. Bolj kot zdravila pomaga psihoterapija. Distimija spada med trajne afektivne motnje.

Sezonska depresija

Ta izraz so prvotno uporabljali za oznako depresivnega stanja, ki se je redno pojavljalo ob določenem času leta. Danes ga uporabljamo za opis posebne oblike depresije, ki nastane zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe, ko se bliža zima.

Organska depresija

Organska depresija je oblika depresije, ki jo povzročajo telesne bolezni ali zdravila.

Priloga 2: Klasifikacija depresivnih motenj

Motnje razpoloženja so opredeljene v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih težav za statistične namene (MKB-10), v poglavjih od F30 do F39, in sicer kot motnje spremembe afekta ali razpoloženja v depresijo ali v privzdignjenost (MKB-10, 2005).

Manična epizoda (F 30)

Manična epizoda vključuje hipomanijo, manijo brez psihotičnih simptomov, manijo s psihotičnimi simptomi, drugačne manične epizode in neopredeljene manične epizode. Porazdelitev v te kategorije se uporablja samo za enkratni dogodek

Bipolarna afektivna motnja (F 31)

Za bipolarno afektivno motnjo je značilno dvoje ali več epizod z izrazito motenim razpoloženjem in delovanjem, kar se kaže v epizodah izraženo hipomanijo ali manijo in drugič z depresijo.

Depresivna epizoda (F32)

Diagnozo depresivne epizode se postavi takrat, ko se depresivno stanje pojavi prvič, ko so izraženi vsi znaki in simptomi, ki opredeljujejo depresivno motnjo, epizoda pa mora trajati najmanj dva tedna. Glede na intenzivnost izraženosti posameznih znakov in simptomov je depresivna epizoda lahko blaga, zmerna ali huda. V to skupino spadajo še atipične oblike depresije, posamezne epizode larvirane depresije in neopredeljene depresivne motnje, ki jih ne moremo razvrstiti v nobeno od omenjenih kategorij.

Ponavljajoča se depresivna motnja (F33)

V tem primeru gre za ponavljajoče se epizode depresivnega razpoloženja brez pridruženih epizod hipomanije in manije. Motnje lahko trajajo več mesecev, remisije pa so različno dolge. V času remisije je lahko bolnikovo razpoloženje popolnoma ustrezno. Glede na intenzivnost izraženosti posameznih znakov in simptomov je depresivna epizoda lahko blaga, zmerna ali huda. Huda depresivna epizoda ima lahko tudi psihotične simptome.

Trajne razpoloženjske (afektivne) motnje (F 34)

Trajne afektivne motnje so trajne, valujoče motnje razpoloženja, posamezne epizode pa niso tako izrazite, da bi lahko bile označene kot hipomanične, manične ali depresivne. V to skupino spadata ciklotimija in distimija.

Ciklotimija je motnja, za katero je značilna trajna nestanovitnost razpoloženja, katero niha od blage depresivnosti do stanja privzdignjenosti.

Distimija pa je motnja, za katero je značilno kronično slabo razpoloženje, vključuje pa še slike depresivne nevroze, depresivne osebnostne motnje, nevrotske depresije in trajno anksiozno depresijo.

Redko se v življenju posameznika pojavi samo ena depresivna epizoda, kar v 85% tej sledi še druga ali več epizod, v povprečju štiri. Distimija je oznaka za depresivno motnjo, ki ustreza vsem kriterijem depresivne motnje, le da poteka drugače: simtomi so blažji, a se ne spreminjajo vrsto let, vsaj dve leti brez prestanka, ki bi bil daljši od dveh mesecev. Lahko traja celo 20 do 30 let, med osebami z to motnjo je več samomorov kot pa pri tistih, ki so samo depresivni; kar 70% v obdobju petih let izpolnjuje pogoje za veliko depresijo (Erzar, 2007).

Druge razpoloženjske motnje (F38)

V to kategorijo so vključene vse preostale razpoloženjske motnje, ki niso dovolj hude in ne trajajo dovolj dolgo, da bi jih lahko uvrstili v katero od kategorij od F30 do F34.

Neopredeljena razpoloženjska (afektivna) motnja (F39)

V to kategorijo je zaenkrat vključena samo afektivna psihoza.