Komu je psihoterapija namenjena?

Psihoanalitična psihoterapija je bila v svojih začetkih namenjena zdravljenju odraslih pacientov, dandanes pa se je njen obseg zelo razširil, v smislu indikacij težav, ki jih obravnava in tudi v smislu starostnih obdobij, ki jih zajema. Koristi lahko skoraj vsakemu posamezniku, nujno pa jo potrebuje od 5% do 20% ljudi povprečne populacije.

Psihoanalitična psihoterapija se lahko uporablja za razreševanje različnih težav:

• – depresije,
• – anksiozne motnje,
• – obsesivno-kompulzivne motnje,
• – vedenjske težave,
• – psihosomatske motnje,
• – težav v odnosih,
• – nepredelane izgube (žalovanje),
• – težav z odvisnostmi (odvisnost od alkohola, drog, odnosov, zdravil, iger na srečo idr.),
• – družinskih težav,
• – pretiranih čustvenih odzivov (jeza, bes, stres, ljubosumje, panika, zaskrbljenost, zavist idr.),
• – prehranjevalnih motenj,
• – spolnih motenj idr.
• – Psihoterapevtska obravnava je lahko v pomoč tudi ljudem s psihotičnimi težavami.

Splošna javnost meni, da je psihoterapija namenjena le tistim obupanim ljudem, ki si ne zmorejo pomagati sami, vendar temu ni tako. Za psihoterapijo se odločijo tudi ljudje, ki si želijo s povečanjem samozavedanja in s tem notranje osvoboditve izboljšati kakovost svojega življenja: doživljati življenje bolj polno in neobremenjujoče, razčistiti odnose z bližnjimi, sprejeti sebe in druge, uživati v druženju s sočlovekom, odkriti globok in kompleksen potek in smisel življenja, otrokom pustiti, da zaživijo svoje življenje itd.

Psihoterapevt je pacientu (lat. Patiens – trpeči, tisti, ki trpi) v oporo na poti spoznavanja odporov in nezavednega, ter raziskovanja svoje duševnosti. Z ozaveščanjem našega nezavednega se osvobaja energija, ki je sicer uporabljena za zadrževanje ogrožajočih vsebin v nezavednem. Tako se naenkrat pojavi presežek energije za življenje, ki postane bolj pretočno in osvobojeno. Spoznavanje resnice osvobaja, sprošča moči in bistri človekov um.

Pomembno dogajanje v psihoterapiji je tudi čutenje, ne le zgolj razmišljanje. Če povemo še z drugimi besedami: to spoznanje lastnega bistva ni intelektualno in zunanje, marveč doživeto in notranje. Osvobajajoče je, če človek razume sebe, a še bolj pomembno je, da sebe lahko tudi začuti.