• "Anksioznost je vrtoglavica svobode."

    Kierkegaard, Koncept Tesnobe.

Anksioznost iz psihoanalitičnega vidika

(Janet Low)

Anksioznost ni čustvo, vendar pa je zagotovo afekt. Je nekaj, kar se občuti ali izkusi na fizični ali telesni način, kot nekako naraščajočo napetost za katero se lahko človeku zazdi, da ga vodi v norost.

Anksioznost ni čustvo – zanjo ne moremo najti imena, tako kot npr. za jezo, žalost, sovraštvo, zavist, ali celo strah. Prav vsa izmed navedenih so čustva in so že vstopila v svet pomena. Lahko jih poimenujemo, zanje pa lahko prav tako običajno najdemo predmet ali osebo na katero usmerimo ta čustva: jezni smo na partnerja, žalostni zaradi smrti domačega ljubljenčka, sovražimo šefa, zavidamo najboljši prijateljici, ali se bojimo sovražnika. Čustva je zelo neprijetno izkusiti, vendar pa lahko v primeru, da jih znamo poimenovati in poznamo predmet s katerim so povezana, vsaj naredimo nekaj z njimi. Anksioznost, po drugi strani, še vedno ostaja nerazložljiva. Zaradi nje se lahko počutimo ujete in nezmožne razmišljanja o čemer koli s čimer bi lahko omilili ta grozni nemir, ki vpliva na nas in nam onemogoča živeti naše življenje.

Anksioznost se včasih pojavi v času, ko začne simptom izginjati. Se sprašujete, na kaj mislimo s simptomom? Za Freuda je bil simptom nekaj, kar je skušalo tesnobo omejiti v nekaj, kar se da lažje nadzorovati, npr. prekomerno pitje, jemanje drog, fobija, obsesiven ritual, skrivnostna bolečina v določenem delu telesa, nagnjenje k določenemu ravnanju ali ubeseditev določenih fraz. Vsi navedeni simptomi so simptomi psihe ali misli, in vsekakor niso ista reč kot simptomi, ki spadajo v medicinski okvir. Psihični simptomi se porodijo, ker se naš ego skuša zaščititi pred tesnobo. Slednjemu bi se lahko reklo nekakšna spontana obramba. Zakaj pa do tesnobe (anksioznosti) sploh pride?

S psihoanalitičnega vidika, anksioznost ni posledica fizio-kemične okvare, ampak motnja na stopnji, ki ji rečemo človeški osebek. O njej so, kot o povezavi s praznino, pomanjkanjem in ničnostjo, ki so značilne za človeško življenje, govorili že filozofi. Vprašanje tesnobe je odprlo filozofske razprave v katerih so se spraševali o posebnostih človeške psihe. V primeru, da trpite za tesnobo, se vam lahko zazdi, da je to nekaj najhujšega na svetu, vendar pa je v psihoanalitičnem smislu tesnoba nekakšen vhod ali meja, ki jo mora osebek prečkati na poti do hrepenenja. Anksioznost je eden izmed najpomembnejših znakov v analitičnem delu, primerjali pa so jo z ostrino noža, ki lahko loči hrepenenje od trpljenja.

Ko v psihoanalizi govorimo o hrepenenju, s tem ne mislimo (morebiti vas bo to presenetilo) želje po spolnosti, pa čeprav ima lahko slednja pomembno vlogo. Je bolj nekakšna pot, ki jo izberemo v življenju: sledimo hrepenenju, sprejmemo svojo usodo, naredimo nekaj iz svojega življenja. Hrepenenje vključuje delo in ljubezen. Nakazuje na usmerjanje in ukrepanje.

Če je opis tesnobe tisto, kar čutite, je skrajni čas, da se posvetujete s psihoanalitikom. V psihoanalizi tesnoba namreč ne vara: le začrta pot, kateri morate slediti: ne da se je razložiti, vendar se jo da ukrotiti.