Panični napadi: ko groza prehiti misel

Panični napad je nenaden telesni alarm, pri katerem se nevarnost občuti povsem resnično, čeprav razum zanjo ne najde jasnega razloga. Prav ta razkorak med telesom in razlago je lahko najbolj strašljiv.

Prav zato človeka pogosto ne prestraši samo posamezen napad. Po prvem ali več napadih se lahko začne razvijati še strah pred samim strahom. Kaj če se zgodi med vožnjo? Kaj če bom sam? Kaj če ne bom mogel oditi? Kaj če tokrat vendarle ni panika? Življenje se lahko počasi začne organizirati okoli preprečevanja naslednjega napada.

Psihoanalitični pogled ne zanika telesnega in fiziološkega dogajanja pri paniki. Sprašuje pa se tudi, zakaj je notranji alarm pri določenem človeku v določenem obdobju postal tako močan in zakaj se nekaj, kar še nima jasne psihične oblike, izrazi kot neposredna telesna groza. Včasih bi lahko rekli, da telo ve, da je nekaj preveč, še preden človek ve, kaj je tisto, kar je preveč.

Nenaden alarm

Kaj se zgodi pri paničnem napadu?

Med paničnim napadom se telesni alarm zelo hitro okrepi. Človek lahko začuti spremembo v dihanju, srčnem utripu ali ravnotežju, temu občutku pa skoraj takoj sledi pomen: nekaj je narobe. Ker se telo odzove še močneje, se prepričanje o nevarnosti dodatno okrepi in v nekaj trenutkih nastane krog, v katerem se občutek in razlaga medsebojno hranita.

Pri enem človeku se v ospredje postavi srce in strah pred smrtjo, pri drugem vrtoglavica in strah pred izgubo zavesti, pri tretjem občutek neresničnosti in vprašanje, ali izgublja razum. Različne telesne poti se lahko srečajo v podobni končni izkušnji: nečesa ne bom zmogel obvladati in nič me ne more dovolj hitro rešiti. Izkušnja je še posebej težka zato, ker razum pogosto pride prepozno. Ko je telo že v stanju alarma, stavek »saj se nič ne dogaja« pogosto ne doseže dela človeka, ki je prepričan, da se dogaja nekaj katastrofalnega.

Kako se panika stopnjuje

Krog panike

1. Telesni občutekSprememba utripa, dihanja, ravnotežja ali občutka v telesu.
2. »Nekaj je narobe«Telesni signal zelo hitro dobi katastrofičen pomen.
3. Strah in spremljanje telesaPozornost se še bolj usmeri na telo.
4. Še močnejša telesna aktivacijaAlarm se okrepi.
5. Katastrofična razlaga občutkaČlovek doživlja možnost smrti, izgube nadzora ali razpada.
6. Še več strahuKrog se ponovno okrepi.

Ko občutek še nima besed

Ko telo izrazi nekaj, česar še ni mogoče misliti

V psihoanalitičnem razumevanju ni nujno, da čustvena izkušnja najprej obstaja kot jasna misel in se šele nato preseli v telo. Včasih se zgodi obratno. Najprej pride telesno stanje, misel pa šele pozneje poskuša razumeti, kaj se pravzaprav dogaja. To je posebej pomembno pri ljudeh, ki so zelo sposobni funkcionirati, razmišljati, organizirati in obvladovati življenje. Lahko so dolgo obremenjeni, ne da bi svojo obremenjenost doživljali kot nekaj posebej problematičnega, potem pa telo naenkrat reagira, kot da je meja že presežena.

Takrat človek pogosto reče: »Ampak nič posebnega se ni zgodilo.« Morda res ni bilo enega dramatičnega dogodka. Lahko pa se je dolgo kopičilo nekaj, kar ni dobilo psihične oblike: strah, jeza, odvisnost, žalost, konflikt, izčrpanost ali občutek, da mora človek ves čas držati stvari skupaj. Panični napad ni šifrirano sporočilo, ki bi ga bilo mogoče preprosto prevesti. Lahko pa postane izhodišče za vprašanje, kaj je bilo do tedaj mogoče predvsem zdržati, ne pa tudi zares občutiti in misliti.

Varnost in obvladovanje

Strah pred izgubo nadzora

Pri paniki je pogosto zelo pomemben nadzor. Človek, ki se je dolgo zanašal na sposobnost predvidevanja, organiziranja in obvladovanja situacij, lahko panični napad doživi kot posebno ponižujoč in strašen dogodek, ker mu telo pokaže nekaj, česar ne more preprosto nadzorovati.

Po napadu se zato nadzor pogosto še okrepi. Človek preverja, kje so izhodi, koliko časa bo trajala vožnja, kako daleč je bolnišnica, ali ima pri sebi telefon, kdo je z njim in kako hitro bi lahko odšel. Vsak posamezen ukrep je razumljiv, skupaj pa lahko ustvarijo življenje, v katerem mora biti vse bolj nadzorovano, da bi se človek lahko počutil varno. Paradoks je v tem, da takšno preverjanje kratkoročno zmanjša tesnobo, dolgoročno pa lahko krepi sporočilo: brez teh varoval ne bi zmogel.

Strah pred naslednjim napadom

Ko se začne življenje prilagajati paniki

Panični napad lahko mine v nekaj minutah, njegove posledice pa trajajo veliko dlje. Človek začne izbirati poti, na katerih se počuti varneje, izogibati se določenim krajem, sedeti blizu vrat, zavračati potovanja ali ostajati doma, kadar ni prepričan, da bo lahko situacijo nadzoroval. Sprva se to zdi kot razumna previdnost, vendar lahko vsak uspešen umik hkrati potrdi prepričanje, da bi bila situacija brez umika nevarna.

Tako se prvotni problem premakne. Človeka ne omejuje več samo panični napad, ampak celotna organizacija življenja okoli možnosti paničnega napada. Svet se postopoma zoži, hkrati pa se zmanjšuje občutek, da bi bilo mogoče močan notranji val prenesti tudi brez takojšnjega pobega.

Odnosna razsežnost

Bližina, odvisnost in možnost, da ne moremo vsega sami

Pri nekaterih ljudeh se panično doživljanje dotika tudi vprašanja odvisnosti. Panični napad človeka postavi v položaj, v katerem lahko nenadoma močno potrebuje drugega: nekoga, ki bo prišel, ga odpeljal, ostal z njim ali ga pomiril. Če je bila potreba po drugem že prej povezana s sramom, nevarnostjo razočaranja ali občutkom šibkosti, je lahko sama izkušnja odvisnosti dodatno tesnobna. Človek si želi, da bi bil nekdo z njim, obenem pa mu je neprijetno, da ga potrebuje.

V terapiji se lahko postopoma pokaže, da vprašanje ni samo »Kako preprečiti napad?«, ampak tudi »Kaj zame pomeni, da ne zmorem vedno vsega sam?« in »Kaj pričakujem, da se bo zgodilo, kadar sem od nekoga odvisen?« Takšna vprašanja niso razlaga vsakega paničnega napada, lahko pa pri nekaterih ljudeh odprejo pomemben del notranje zgodbe.

Zakaj se napad včasih pojavi prav takrat, ko se stvari umirijo?

Nekateri ljudje paničnega napada ne doživijo v vrhuncu stresnega obdobja, ampak šele pozneje. Med krizo so lahko zelo učinkoviti: organizirajo, rešujejo, skrbijo za druge in nimajo časa za svoje doživljanje. Ko se zunanje zahteve zmanjšajo, pa se pojavi močna tesnoba ali panični napad. Psihično ravnotežje lahko med obremenitvijo vzdržujemo prav z dejavnostjo in mobilizacijo; ko dejavnost ni več potrebna, se pokaže nekaj od tistega, kar je bilo prej mogoče držati ob strani.

Način zdravljenja

Kako lahko pomaga psihoanalitična psihoterapija?

V začetku je pogosto pomembno, da človek ponovno pridobi občutek, da paničnega doživljanja ni treba razumeti kot dokaz neposredne katastrofe. Toda pri psihoanalitični psihoterapiji se delo ne ustavi samo pri obvladovanju napada. Postopoma raziskujemo okoliščine, v katerih se panika pojavlja, način, kako človek ravna z negotovostjo, odvisnostjo, jezo, bližino in lastnimi potrebami, ter pomen nadzora v njegovem življenju. Kar se sprva pojavlja kot nepojasnjena telesna groza, lahko skozi odnos in govor začne dobivati bolj diferencirano obliko.

Pomemben del dela je tudi terapevtski odnos. Tesnoba se lahko pojavi ob odsotnosti terapevta, ob občutku, da ni bil dovolj razumljen, ob tišini ali prav tedaj, ko se pacient začne močneje zanašati na odnos. Takšni trenutki lahko pokažejo nekaj o načinu, kako človek doživlja bližino in varnost tudi drugje. Cilj ni zagotoviti življenje brez telesnih občutkov ali negotovosti, ampak razviti več zaupanja, da je močno notranje stanje mogoče prenesti, misliti in povezati, ne da bi bilo treba pred njim takoj pobegniti.

Kratka orientacija

Kaj storiti, ko se panični napad že dogaja?

Kadar človek prepozna izkušnjo, ki jo je že imel in je bila strokovno ocenjena kot panični napad, lahko pomaga, da ne skuša vsakega telesnega občutka takoj odstraniti ali nenehno preverjati. Počasnejše dihanje, stik s prostorom okoli sebe in opomin, da se telo trenutno obnaša, kot da obstaja nevarnost, so lahko dovolj, da se krog ne stopnjuje še dodatno.

Če pa so simptomi prvič prisotni, nenavadni, izrazito drugačni od prejšnjih ali obstaja utemeljen dvom o telesnem vzroku, paničnega napada ni smiselno diagnosticirati samemu sebi. Takrat je primerna zdravniška presoja.