ODNOSI · PSIHOANALITIČNI POGLED
Zakaj se mi v odnosih vedno dogaja isto?
Osebe se zamenjajo, občutek pa je lahko presenetljivo podoben.
8 min branjaAvtor: mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt ·V tem članku
V različnih odnosih se lahko menjajo ljudje in okoliščine, občutek pa ostaja presenetljivo podoben. Psihoanalitični pogled raziskuje, kako v nove odnose prinašamo stara pričakovanja, vloge in načine zaščite.
Od zunaj je mikavno reči, da človek »slabo izbira«. Toda takšna razlaga pove zelo malo. Psihoanalitični pogled predpostavlja, da v nov odnos ne vstopamo kot prazen list. S seboj prinesemo notranji svet pričakovanj: kako blizu sme drugi priti, kaj moramo narediti, da nas bo imel rad, kaj pomeni konflikt in kaj lahko pričakujemo, kadar nekoga potrebujemo. Zato ne iščemo samo ljudi. Pogosto iščemo tudi odnose, ki jih na neki način že poznamo.
Interaktivni pregled
Kako se ponavljanje lahko pokaže?
Ponavljanje ni nujno videti kot izbira vedno enakega »tipa« človeka. Lahko se skriva v vlogi, ki jo vedno znova prevzamemo, v načinu doživljanja konflikta ali v tem, kaj se zgodi prav takrat, ko odnos postane pomemben.
V izbiri partnerjev
Človeka lahko vedno znova pritegnejo podobni ljudje: čustveno nedostopni, zelo potrebni pomoči, dominantni, nepredvidljivi ali takšni, ob katerih mora svojo vrednost dokazovati. To ne pomeni, da zavestno iščemo trpljenje. Nekaj znanega je lahko čustveno bolj prepoznavno kot nekaj, kar bi bilo objektivno varnejše.
V vlogi, ki jo prevzamem
Nekdo v vseh odnosih postane reševalec, drugi tisti, ki se prilagodi, tretji »težavni«, četrti človek, ki nikogar ne potrebuje. Vloga daje odnosu strukturo in občutek predvidljivosti. Težava je, da človek sčasoma težko izstopi iz nje: če je vedno močan, ne more pokazati potrebe; če vedno skrbi za druge, lahko težko prepozna lastne želje.
V konfliktu
Različni konflikti lahko sprožijo presenetljivo podoben občutek. Partner pozabi poklicati in človek se počuti nepomembnega; sodelavec se ne strinja in občutek je, kot da je celotna oseba zavrnjena. Sedanji dogodek tako dobi težo širšega notranjega pričakovanja, ki je starejše od trenutne situacije.
Ko postane odnos resnično pomemben
Nekateri odnosi dobro delujejo, dokler niso zelo pomembni. Ko se poveča bližina, se pojavijo dvomi, razdražljivost, občutek utesnjenosti ali nenadna fascinacija z nekom drugim. Včasih je problem prav to, da je zdaj mogoče nekaj zares izgubiti.
Znano in domače
Znano ni vedno isto kot dobro
Otrok nima možnosti izbirati, kakšne odnose bo najprej spoznal. Prilagodi se odnosom, od katerih je odvisen, in iz njih postopoma oblikuje pričakovanja o sebi in drugih. Če je moral za bližino čakati, se lahko čakanje pozneje zdi nenavadno domače. Če je moral biti zelo pozoren na potrebe drugega, lahko odrasla ljubezen brez takšne skrbi deluje skoraj prazno. Če je bila naklonjenost nepredvidljiva, je lahko intenzivno hrepenenje povezano prav z odsotnostjo.
Dobro je zato lahko čustveno bolj tuje kot slabo. To je eden od paradoksov ponavljanja. Človek zavestno želi drugačen odnos, vendar ga drugačnost ne pomiri nujno. Lahko ga celo zmede, ker nima dovolj notranje izkušnje, kaj naj v takem odnosu počne.
Objektni odnosi
Notranji odnosi, ki jih prinesemo s seboj
Britanska tradicija objektnih odnosov je izhajala iz ideje, da človek v sebi ne nosi samo spominov na konkretne ljudi, ampak tudi notranje načine odnosov. Ti vključujejo predstavo o tem, kdo sem jaz ob drugem in kdo je drugi ob meni. Lahko imam občutek, da moram drugega neprestano pomirjati, da ne bi odšel, ali pa se doživljam kot nekdo, ki ga bodo drugi prej ali slej izkoristili.
Takšno pričakovanje vpliva na to, kaj opazim, kako reagiram in kakšno vlogo s svojim odzivom nehote ponudim drugemu. To ne pomeni, da si človek sam povzroča slabo ravnanje. Odgovornost za nasilje, zlorabo ali manipulacijo vedno ostaja pri tistem, ki to počne. Razumevanje lastnega odnosa do določene situacije ni iskanje krivde, ampak možnosti, da prej prepoznamo, kaj se z nami dogaja.
Medosebna dinamika
Ko v odnosu drugega povabimo v določeno vlogo
V odnosu ne komuniciramo samo z besedami. S svojim umikom, zaskrbljenostjo, pritiskom, nemočjo ali pretirano skrbjo lahko drugega nezavedno postavimo v določeno pozicijo. Človek, ki se boji lastne odvisnosti, lahko partnerja doživlja kot preveč zahtevnega, ker je sam svojo potrebo po bližini težko prepoznal. Nekdo, ki se boji zapustitve, lahko partnerja tako močno preverja, da se ta začne umikati, s čimer se prvotni strah še okrepi.
Takšni procesi niso zavestna manipulacija. So način, kako notranja pričakovanja dobijo obliko v dejanskem odnosu. Tu je uporaben tudi koncept projekcijske identifikacije: nekaj, kar je težko nositi v sebi, se lahko začne med dvema človekoma organizirati tako, da ga drugi dejansko začne čutiti ali igrati. To ne pomeni, da je odziv drugega vnaprej določen, ampak da odnose vedno soustvarjata dve subjektivnosti.
Vzorec, ki se ohranja
Krog ponavljajočega se odnosa
- Notranje pričakovanje o odnosu
- Izbira ali doživljanje drugega skozi to pričakovanje
- Moja zaščitna vloga
- Odziv drugega
- Potrditev starega občutka
- »Vedel sem, da so odnosi takšni«
Bližina in ločenost
Bližina brez izgube sebe
Za nekatere ljudi je bližina povezana predvsem z nevarnostjo, da bodo zapuščeni. Za druge z nevarnostjo, da bodo izgubili svojo avtonomijo. Pogosto pa sta oba strahova prisotna hkrati. Če drugega potrebujem, me lahko prizadene; če ga ne potrebujem, sem varnejši, vendar tudi bolj sam.
Zato je eden pomembnih razvojnih dosežkov sposobnost biti v odnosu, v katerem drugi ostane drugačen. Ni ga treba popolnoma nadzorovati, se mu popolnoma prilagoditi ali ga razvrednotiti, ko razočara. Zrel odnos ni odnos brez konflikta, ampak odnos, v katerem konflikt ni avtomatično tudi konec odnosa.
V terapevtskem odnosu
Kako se vzorec pokaže v psihoterapiji
Ponavljajočih se odnosnih vzorcev ne moremo spremeniti samo tako, da jih razložimo. Človek pogosto zelo dobro ve: »Vedno izberem čustveno nedostopne ljudi.« Toda ob naslednjem človeku se pojavi ista privlačnost, ker vzorec ni samo informacija. Je način čutenja odnosa.
V psihoterapiji se lahko isti način odnosa začne pojavljati tudi s terapevtom. Pacient ga želi zadovoljiti, pričakuje razočaranje, se počuti nerazumljenega ali ga začne razvrednotiti prav tedaj, ko odnos postane pomemben. Takšni trenutki omogočajo nekaj novega: odnos ni samo ponovno odigran, ampak lahko postane predmet skupnega mišljenja.
Način zdravljenja
Kako lahko pomaga psihoanalitična psihoterapija?
Namen terapije ni naučiti človeka, kako naj naslednjič izbere »pravega« partnerja. Veliko pomembneje je razumeti, zakaj določena oblika odnosa deluje tako privlačno, domače ali neizogibno. Ko postane bolj razvidno, kakšno pozicijo človek običajno zavzame in česa se skuša z njo zaščititi, nastane nekaj prostora za izbiro.
Človek lahko prej opazi, da se ponovno prilagaja bolj, kot želi, da rešuje drugega zato, ker ne zna izraziti lastne potrebe, ali da varnega človeka razvrednoti prav zato, ker ob njem postaja ranljiv. Sprememba ne pomeni, da stari občutki izginejo. Pomeni, da niso več edini možni način organizacije odnosa in da lahko sedanjega drugega vedno bolj doživljamo kot osebo, ki ni le nosilec starih pričakovanj.
Na kratko
Pogosta vprašanja
Zakaj me vedno privlačijo čustveno nedostopni ljudje?
Privlačnost ni zavestna odločitev in poznano pogosto deluje čustveno močnejše od tistega, kar je samo razumsko videti dobro. V psihoterapiji lahko raziskujemo, kaj je v takem odnosu domačega in kakšno upanje človek v njem vedno znova ohranja.
Ali to pomeni, da sem sam kriv za slabe odnose?
Ne. Razumevanje lastnega vzorca ni pripisovanje odgovornosti za vedenje drugega. Za nasilje, manipulacijo ali zlorabo je odgovoren tisti, ki jih izvaja. Namen razumevanja je povečati našo možnost prepoznati lastno pozicijo in prej izbrati drugače.
Zakaj je varen odnos včasih videti manj privlačen?
Ker varnost ni vedno enaka poznanemu. Če je bilo hrepenenje dolgo povezano z odsotnostjo, napetostjo ali dokazovanjem lastne vrednosti, lahko mir sprva deluje kot pomanjkanje intenzivnosti. To se lahko z izkušnjo drugačnega odnosa postopoma spremeni.
Ali se odnosni vzorci pokažejo tudi v terapiji?
Da, prav to je eden pomembnih delov psihoanalitičnega dela. Način, kako pacient pričakuje razočaranje, se prilagaja, jezi, potrebuje ali se umika, se lahko pojavi tudi v odnosu s terapevtom in tako postane nekaj, kar je mogoče skupaj razumeti.
Strokovno ozadje in viri
Besedilo temelji na psihoanalitičnem razumevanju človekovega notranjega sveta in odnosov. Za bralce, ki želijo tudi teoretično ozadje, so tukaj izbrani viri.