Ko se osebe zamenjajo, notranji odnos pa ostane
Zakaj se mi v odnosih vedno dogaja isto?
V odnosih ne iščemo samo ugodja, temveč tudi nekaj znanega. Celo boleč odnos lahko ohranja upanje, da se bo stara zgodba tokrat končala drugače.
11 min branjaAvtor: mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt ·Morda vedno znova izberete čustveno nedostopne partnerje. Morda prevzamete vso odgovornost, postanete nepogrešljivi, nato pa se počutite izkoriščeni. Lahko pa se umaknete prav tedaj, ko odnos postane varen in pomemben. Osebe se zamenjajo, občutek pa ostane presenetljivo podoben.
Razlaga, da ‘slabo izbiramo’, je prekratka. Psihoanaliza predpostavlja, da v vsak odnos vstopamo z notranjim svetom odnosov: s pričakovanji, predstavami o sebi in drugem ter načini zaščite, ki so se oblikovali mnogo prej. Ne ponavljamo zato, ker bi si želeli trpeti, ampak ker je znano predvidljivejše od novega in ker ponavljanje nosi upanje po drugačnem izidu.
To ne pomeni, da je posameznik kriv za slabo ravnanje drugih. Odgovornost za nasilje ali zlorabo ostaja pri tistem, ki jo povzroča. Razumevanje lastnega deleža je pomembno zato, ker lahko poveča možnost izbire in prepoznavanja meja.
Kako se lahko kaže
- podoben konflikt v različnih partnerskih ali delovnih odnosih
- izmenjevanje idealizacije in popolnega razočaranja
- strah pred zapuščenostjo ali pred izgubo lastnega prostora
- težko izražanje potreb, jeze in meja
- prevzemanje vloge rešitelja, krivca ali nemočne osebe
- občutek, da bližina vedno pripelje do podreditve ali umika
Poglobljen pogled
Kaj se lahko dogaja pod površjem?
Znano se lahko zdi varneje od dobrega
Otrok je navezan na ljudi, od katerih je odvisen, tudi če so včasih neodzivni ali zavračajoči. Iz teh odnosov si ustvari predstavo, kaj lahko pričakuje od bližine in kakšen mora biti, da bo sprejet.
Zato lahko odrasel človek zavestno želi varen odnos, nezavedno pa ga pritegne nekaj znanega: čakanje na nedosegljivega partnerja, reševanje drugega ali dokazovanje lastne vrednosti. V ponavljanju je skrito tudi upanje, da se bo stara zgodba tokrat končala drugače.
Vloge, ki si jih nezavedno razdelimo
V odnosu ne sporočamo samo z besedami. S svojim umikanjem, pritiskom, nemočjo ali skrbjo lahko drugega nezavedno povabimo v določeno vlogo. Nekdo, ki se boji lastne potrebe po bližini, lahko partnerja potiska v vlogo bolj odvisnega in nato doživlja, da ga ta duši.
Ko je napetost močna, je partner enkrat lahko idealen, drugič popolnoma slab. Takšna nihanja za kratek čas poenostavijo svet. Težji, a bolj živ odnos nastane, ko lahko vidimo dobro in slabo v isti osebi ter kljub temu jasno postavimo mejo.
Bližina brez izgube sebe
Če je moral človek zgodaj dobro zaznavati potrebe drugih, lahko svoje prepozna šele pozneje. V odnosu je skrben in prilagodljiv, vendar sčasoma ne ve več, kaj si sam želi. Umik ali nenaden izbruh sta potem lahko edina načina, da znova začuti sebe.
Zrel odnos ni odnos brez konflikta. Je odnos, v katerem drugi lahko ostane drugačen, ne da bi ga morali nadzorovati, razvrednotiti ali zapustiti. Bližina postane varnejša, ko lahko oba obstajata kot celoviti osebi.
Pogosta vprašanja
Na kratko
Ali so za moje vzorce krivi starši?
Zgodnji odnosi nas oblikujejo, vendar cilj ni iskanje krivca. Starši imajo svojo zgodovino, odrasli človek pa potrebuje razumevanje predvsem zato, da pridobi več svobode danes.
Zakaj ista razlaga vzorca pogosto ni dovolj?
Ker odnosni vzorec ni samo misel, ampak vključuje pričakovanja, občutke in telesne odzive, ki se hitro sprožijo ob bližini. Razumsko razumevanje je pomembno, vendar samo po sebi še ne spremeni vsega.
Zakaj vzorec ponavljam, če ga že poznam?
Ker ni samo misel, ampak organizirana čustvena in telesna izkušnja odnosa. Sprememba zahteva novo izkušnjo, ne le nov podatek.
Strokovno ozadje in viri
Besedilo temelji na psihoanalitičnem razumevanju človekovega notranjega sveta in odnosov. Za bralce, ki želijo tudi teoretično ozadje, so tukaj izbrani viri.