Zakaj se sebi nikoli ne zdimo dovolj dobri?

Notranji kritik ni samo misel

O notranjem kritiku pogosto govorimo, kot da gre za skupek negativnih misli, ki jih moramo zamenjati z bolj pozitivnimi. Toda pri nekaterih ljudeh ne gre zgolj za to, kaj si o sebi mislijo. Gre za način, kako so s seboj.

Človek se lahko do sebe vede z neusmiljenostjo, ki je do drugega človeka nikoli ne bi uporabil. Od sebe pričakuje razumevanje vseh, popoln nadzor nad čustvi, stalno učinkovitost in skoraj popolno odsotnost napak. Če mu nekaj ne uspe, ne pomisli samo: »To mi ni uspelo.« Hitro pride do: »Z menoj je nekaj narobe.« Dogodek se spremeni v sodbo o celotni osebi.

Takšen notranji odnos se praviloma ni ustvaril čez noč. Razvija se skozi številne zgodnje in poznejše odnose, izkušnje sprejetosti in zavrnitve ter načine, kako smo morali razumeti sebe, da smo lahko ohranili pomembne vezi z drugimi.

Ko se prilagodimo, da bi ohranili odnos

Otrok je od ljudi, ki zanj skrbijo, odvisen. Njihova naklonjenost zato ni samo prijetna, ampak življenjsko pomembna. Če je v odnosu dovolj prostora za otrokovo spontanost, je lahko vesel, jezen, zahteven, žalosten, igriv ali razočaran in kljub temu doživlja, da odnos preživi. Postopoma se razvija občutek, da lahko obstaja kot on sam.

Včasih pa se otrok zelo dobro nauči, kakšen mora biti, da odnos ostane miren. Lahko postane priden, uspešen, nezahteven, razumen ali posebej pozoren na potrebe drugih. Takšna prilagoditev je lahko izjemno učinkovita. Človek zaradi nje odraste v nekoga, ki je zanesljiv, odgovoren in uspešen.

Težava nastane, ko vedno težje čuti razliko med tem, kar res želi, in tem, kar mora biti, da bo sprejet. Winnicott je pri tem opisoval razvoj lažnega selfa – ne kot lažno osebnost v običajnem pomenu besede, temveč kot organizacijo sebe, ki varuje bolj spontan in ranljiv del osebnosti. Človek lahko navzven deluje zelo dobro, vendar ima znotraj občutek, da življenje nekako ni povsem njegovo.

Zakaj pohvala pogosto ne pomaga

Človeku z nizko samopodobo lahko drugi znova in znova povedo, da je sposoben, privlačen, dober starš, uspešen pri delu ali pomemben v odnosu. Toda pohvala pogosto ne prodre zelo globoko.

Za trenutek se pojavi olajšanje, nato pa notranji sistem znova vzpostavi staro ravnotežje: »To pravi samo zato, ker me ima rad.« »Imel sem srečo.« »Če bi me zares poznali, bi mislili drugače.« »Naslednjič mi gotovo ne bo uspelo.«

To kaže, da samopodoba ni samo zbiranje dokazov o naših lastnostih. Povezana je z notranjim svetom odnosov. Če v tem svetu prevladuje občutek, da je ljubezen pogojna, da je napaka nevarna ali da moramo stalno nekaj popravljati na sebi, nova pohvala težko sama spremeni globlje pričakovanje.

Ko notranja strogost daje občutek varnosti

Samokritičnost je boleča, vendar ima lahko tudi zaščitno funkcijo. Če se kritiziram sam, me morda kritika drugega ne bo tako presenetila. Če od sebe zahtevam popolnost, morda ne bom zavrnjen. Če vedno najdem svojo napako, mi ni treba prenesti bolj negotove možnosti, da v odnosih nimam popolnega nadzora.

Notranji kritik zato ni nujno samo sovražnik, ki ga moramo utišati. Lahko je star način zaščite. To ne pomeni, da je koristno živeti pod njegovim nadzorom. Pomeni pa, da se ga pogosto ne moremo preprosto znebiti z odločitvijo, da bomo od danes naprej do sebe prijaznejši. Najprej moramo razumeti, pred čim nas varuje.

Ko krivda postane obsodba samega sebe

Zrela krivda nam omogoča, da prepoznamo, da smo nekoga prizadeli, prevzamemo odgovornost in skušamo kaj popraviti. Nekaj drugega pa se zgodi, ko napaka ne pomeni več: »Naredil sem nekaj slabega,« ampak: »Jaz sem slab.«

Takrat možnost popravila izgublja pomen. Če je problem v celotni osebi, ni dovolj opravičilo, sprememba ali nova izkušnja. Potrebna bi bila nekakšna popolna prenova sebe. Pri zelo strogem notranjem svetu zato pogosto vidimo nenavadno kombinacijo visokih moralnih meril in zelo malo prizanesljivosti do lastne človeškosti.

Psihoanalitično nas zanima, kako so se oblikovale takšne notranje zahteve in kakšen odnos človek ohranja s seboj skozi njih.

Včasih je lažje biti nezadosten kot potrebovati drugega

Občutek lastne nevrednosti ima lahko še eno, manj očitno razsežnost. Če verjamem, da je težava predvsem v meni, svet postane na določen način bolj predvidljiv.

Če me nekdo zapusti, lahko pomislim: »Nisem bil dovolj dober.« To je boleče, vendar daje občutek razlage in celo nadzora. Če bi bil boljši, bi se stvar morda lahko končala drugače.

Veliko težje je včasih sprejeti, da lahko nekoga potrebujemo, pa nam kljub temu ne more dati tistega, kar potrebujemo. Da smo lahko vredni ljubezni in kljub temu zavrnjeni. Da odnosi vsebujejo odvisnost, negotovost in izgubo, ki jih ni mogoče v celoti preprečiti s tem, da postanemo dovolj dobri. Samokritičnost nas lahko tako paradoksalno varuje tudi pred občutkom nemoči.

Samopodoba se spreminja v odnosu

Cilj psihoterapije zato ni, da bi človek začel o sebi misliti samo pozitivno. Nihče ni ves čas samozavesten, dober, sposoben in zadovoljen s seboj. Bolj realen razvoj pomeni, da lahko o sebi ohranimo dovolj celovito predstavo tudi takrat, ko nam kaj ne uspe.

Da napaka ne izbriše vsega dobrega. Da kritika ne pomeni zavrnitve celotne osebe. Da lahko občutimo zavist, jezo, potrebo, razočaranje ali tekmovalnost in zaradi tega ne postanemo slab človek.

V psihoterapevtskem odnosu se lahko sčasoma pokaže tudi način, kako človek pričakuje, da bo viden. Lahko pričakuje razočaranje terapevta, išče znake kritike, poskuša biti »dober pacient« ali se počuti neuspešnega, če nima česa pomembnega povedati. Prav ti trenutki so lahko dragoceni. Kar je bilo prej predvsem notranje in samoumevno, se začne dogajati v odnosu, kjer ga je mogoče skupaj opazovati, misliti in postopoma razumeti drugače.

Ne gre za to, da bi človek postal nekritičen do sebe. Gre za to, da notranja kritika ne bi bila več edini možni glas.