Zakaj si bližine želimo in se je hkrati bojimo?

Potrebovati drugega pomeni tvegati

Vsak pomemben odnos vsebuje določeno obliko odvisnosti. Če nam je nekdo zares pomemben, ni več vseeno, kaj čuti do nas. Njegova prisotnost lahko pomirja, njegova odsotnost boli, njegovo razočaranje nekaj pomeni. To velja tudi za zelo samostojne ljudi.

Problem zato ni sama odvisnost. Brez sposobnosti, da nekoga potrebujemo, je težko govoriti o resnični intimnosti. Težava nastane, kadar je potreba po drugem povezana z občutkom nevarnosti.

Če potrebujem drugega, me lahko zapusti. Če mu pokažem, koliko mi pomeni, pridobi moč, da me prizadene. Če se mu prepustim, lahko izgubim samostojnost. Če se ne navežem preveč, bo morebitna izguba manj boleča. Tako se lahko začne notranje pogajanje med hrepenenjem po bližini in potrebo, da se pred njo zaščitimo.

Zakaj majhna oddaljenost lahko postane velika nevarnost

Partner ne odgovori na sporočilo. Zdi se bolj tih kot običajno. Želi večer preživeti sam. Na ravni dejstev se morda ni zgodilo nič posebnega. Toda čustveni odziv je lahko zelo močan.

V takšnih trenutkih ne reagiramo samo na to, kar se dogaja med nama danes. Sedanja situacija lahko prebudi veliko širše notranje pričakovanje o tem, kaj pomeni, če se pomemben človek oddalji. Človek lahko zelo hitro začuti: »Nisem več pomemben.« »Nekaj sem naredil narobe.« »Našel bo nekoga drugega.« »Odšel bo.«

Če je ta občutek dovolj močan, začne odnos organizirati vedenje, namenjeno preprečevanju izgube. Pojavijo se preverjanje, klicanje, zahteva po zagotovilih, ljubosumje ali pritisk, da mora drugi dokazati svojo naklonjenost. Za trenutek lahko zagotovilo pomiri. Toda če notranji občutek varnosti ostaja krhek, mora kmalu priti novo.

Včasih pred zapustitvijo pobegnemo tako, da zapustimo prvi

Strah pred izgubo se ne kaže vedno kot oklepanje. Nekateri ljudje se zaščitijo prav z umikom.

Dokler odnos ni zelo pomemben, je bližina prijetna. Ko pa postane jasno, da bi drugi človek lahko zares nekaj pomenil, se pojavijo dvomi. Nenadoma opazimo njegove pomanjkljivosti. Privlačnost izgine. Začnemo se počutiti utesnjene. Pomislimo, da odnos vendarle ni pravi.

Včasih gre seveda preprosto za spoznanje, da nam odnos ne ustreza. Toda kadar se podoben proces ponavlja prav v trenutku večje bližine, je smiselno vprašati, kaj pomeni postati od nekoga čustveno odvisen. Če odnos prekinem sam, izguba ni več nekaj, kar se mi lahko zgodi. Postane nekaj, kar nadzorujem.

Strah pred zapustitvijo in strah pred bližino sta lahko povezana

Na prvi pogled sta si nasprotna. Prvi pravi: »Ne odidi.« Drugi: »Ne pridi preblizu.« Toda oba lahko izražata težavo s prenašanjem odvisnosti.

Človek, ki se boji zapustitve, poskuša drugega zadržati dovolj blizu, da se izguba ne bi zgodila. Človek, ki se boji bližine, ohranja drugega dovolj daleč, da izguba ne bi preveč bolela.

Pri nekaterih ljudeh se položaja izmenjujeta. Ko je drugi oddaljen, ga močno pogrešajo. Ko pride bliže, začnejo čutiti pritisk. Ko se umakne, se ponovno pojavi želja po njem. Odnos tako niha med približevanjem in oddaljevanjem.

Zakaj nas lahko privlačijo čustveno nedostopni ljudje

Ena najbolj bolečih izkušenj je ponavljanje podobnih odnosov. Človek se lahko vedno znova zaljubi v nekoga, ki ni zares dosegljiv: nekoga, ki je že v odnosu, čustveno oddaljen, neodločen ali pripravljen na bližino samo pod določenimi pogoji.

Od zunaj se zdi nerazumljivo. Zakaj bi vedno znova izbrali nekaj, kar nas boli? Psihoanalitični odgovor ni, da si človek trpljenja želi. Bolj smiselno je vprašanje, kaj je v takšnem odnosu nenavadno domače.

Naš notranji svet ne sestavljajo samo spomini na konkretne ljudi. V njem živijo tudi pričakovanja o tem, kakšni odnosi so, kaj lahko od drugega pričakujemo in kaj moramo sami narediti, da ga ohranimo. Zato lahko znani odnos včasih občutimo kot privlačnejši od dobrega odnosa. Dobro je lahko celo bolj tuje kot slabo, če z njim nimamo dovolj notranje izkušnje.

Ne želimo samo človeka – želimo tudi določen odnos

Britanska tradicija objektnih odnosov je posebno pozornost namenila prav temu, da človeške potrebe ne moremo razumeti samo kot iskanje zadovoljstva ali ugodja. Iščemo odnos. In pri tem pogosto nezavedno sodelujemo pri ustvarjanju odnosov, ki so na neki način podobni odnosom, ki jih že poznamo.

To ne pomeni, da je sedanjost samo ponovitev otroštva ali da je za vse odgovoren zgodnji odnos s starši. Pomeni pa, da v nov odnos ne vstopamo kot nepopisan list. S seboj prinesemo notranja pričakovanja: kako blizu sme drugi priti, ali bo ostal, ali se lahko nanj jezimo in ga še vedno ljubimo, ali lahko on jezi nas in kljub temu ne izgine, ali smo lahko od njega odvisni, ne da bi bili ponižani, in ali lahko obstajamo tudi takrat, ko ni z nami.

Ljubezen vključuje tudi jezo

Pomemben odnos nikoli ne vsebuje samo prijetnih občutkov. Človeka, ki ga ljubimo, lahko tudi sovražimo. Lahko smo mu hvaležni in mu zavidamo. Želimo si njegove bližine in si obenem želimo, da bi nas pustil pri miru. Bolj ko nam nekdo pomeni, več različnih občutkov lahko v nas sproži.

Melanie Klein je velik del svojega dela namenila prav razvoju sposobnosti, da istega človeka doživljamo kot celovito osebo – kot nekoga, ki nas lahko zadovolji in razočara, ki ga lahko ljubimo in smo nanj jezni.

Če je to težko, lahko odnos hitro razpade na skrajnosti. Drugi je čudovit ali grozen. Povsem varen ali popolnoma nevaren. Ljubi me ali me zavrača. Majhno razočaranje lahko zato spremeni celotno podobo odnosa. Večja notranja varnost ne pomeni, da nas zavrnitev ne boli. Pomeni, da lahko v trenutku razočaranja ohranimo tudi spomin na vse drugo, kar v odnosu obstaja.

Sposobnost biti sam ni nasprotje bližine

Winnicott je pisal o sposobnosti biti sam kot o pomembnem razvojnem dosežku. Paradoks je, da se sposobnosti biti sam ne naučimo povsem sami.

Razvija se iz izkušnje, da smo lahko sami v prisotnosti nekoga drugega – da nam ni treba ves čas skrbeti za odnos, ga preverjati ali si zagotavljati njegovega obstoja. Ko je ta izkušnja dovolj ponotranjena, odsotnost drugega ni takoj tudi izguba odnosa.

Lahko ga pogrešamo, ne da bi se notranje sesuli. Lahko je drugje, ne da bi morali vedeti, kaj počne. Lahko se z nami ne strinja in ostaja pomemben. Lahko smo sami in se še vedno čutimo povezane. To je precej drugače od samozadostnosti. Cilj ni, da nikogar ne potrebujemo. Gre za to, da lahko drugega potrebujemo, ne da bi zaradi tega izgubili sebe.

Zakaj se isti odnos lahko pojavi tudi v psihoterapiji

Strah pred zapustitvijo in bližino se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih. Pokaže se lahko tudi v psihoterapiji. Odmor terapevta je lahko doživet kot veliko več kot sprememba urnika. Tišina lahko postane znak nezanimanja. Nevtralna pripomba lahko zveni kot kritika.

Po drugi strani lahko človek začne zmanjševati pomen terapije prav takrat, ko odnos postaja pomembnejši. Zamujanje, izpuščanje srečanj ali občutek, da terapije nenadoma ne potrebuje več, imajo lahko več pomenov. Takšnih pojavov ni smiselno avtomatično razlagati na en način. Pomembno je, da lahko postanejo predmet skupnega raziskovanja.

Psihoterapevtski odnos je poseben prav zato, ker se nekateri stari načini pričakovanja drugega v njem lahko pojavijo dovolj živo, da jih ni treba samo razlagati od zunaj. Lahko jih začnemo doživljati, prepoznavati in o njih razmišljati skupaj.

Sprememba takrat ni v tem, da človek ne bi več potreboval drugih. Ampak v tem, da odnos ni več samo prizorišče, na katerem se mora vedno znova odigrati ista zgodba.